Wessex

Kraljestvo Zahodnih Sasov staroangleško Ƿestseaxna rīċe latinsko Regnum Occidentalium Saxonum
ok. 519–886
Južna Britanija v 9. stoletju
Status	neodvisno kraljestvo (ok. 519 – ok. 645; 648–886) država Mercije (645–648)
Religija	anglosaško poganstvo (do 7. stoletja) krščanstvo (od 7. stoletja)
Vlada	monarhija
kralj
• ok. 519 – ok. 534	Kerdik (prvi)
• 688–726	Ine
• 802–839	Egbert
• 871–886	Alfred Veliki (zadnji)
Zgodovina
• ustanovitev	ok. 519
• Alfred Veliki se razglasi za kralja Anglosasov	886
Valuta	penny
Predhodnice Naslednice Porimska Britanija Gewisse Kraljevina Anglija
Danes del	Združeno kraljestvo  ∟ Južna Anglija

Kraljestvo Zahodnih Sasov, znano tudi kot Kraljestvo Wessex, je bilo anglosaško kraljestvo na jugu Velike Britanije, ki je nastalo okoli leta 519, ko se je Alfred Veliki razglasil za kralja Anglosasov. Ukinjeno je bilo leta 886.

Anglosasi so verjeli, da sta Wessex ustanovila Kerdik in Kinrik iz klana Gewisse, nekateri pa so menili, da je to legenda. Glavna vira za zgodovino Wessexa sta Zahodnosaški rodoslovni seznam vladarjev in Anglosaška kronika. Slednja je črpala podatke iz zgodnje različice Seznama in jih prilagajala. Včasih si podatki tudi nasprotujejo. Wessex je po krstu kralja Kenvalha (vladal 642–645, 648–672) postal krščansko kraljestvo. Kralj Kedvala je kasneje osvojil Sussex, Kent in otok Wight. Njegov naslednik Ine (vladal 689–726) je izdal enega najstarejših ohranjenih angleških zakonikov in ustanovil drugo zahodnosaško škofijo. Prestol je nato prešel v roke vrste kraljev neznanega porekla.

Wessex je med naraščanjem hegemonije Mercije v 8. stoletju večinoma ohranil svojo neodvisnost. V tem obdobju je bil vzpostavljen sistem grofij. Pod Egbertom so bili osvojeni Surrey, Sussex, Kent, Essex in Mercija in deli Dumnonije. Egbert je podredil tudi northumbrijskega kralja. Neodvisnost Mercije je bila obnovljena leta 830. Med vladavino njegovega naslednika Ethelwulfa je v ustje Temze priplula danska vojska in bila odločno poražena. Ko je prestol nasledil Ethelwulfov sin Ethelbald, je bilo kraljestvo razdeljeno, da bi se izognili državljanski vojni. Ethelwulfa so nasledili njegovi štirje sinovi. Najmlajši je bil Alfred Veliki.

Leta 871 so Wessex napadli Danci in Alfred jim je bil prisiljen plačati odkupnino, da so odšli. Vrnili so se leta 876, a so se morali umakniti. Leta 878 so Danci Alfreda prisilili, da je pobegnil v Somerset Levels, a so bili na koncu poraženi v bitki pri Edingtonu. Alfred je med svojim vladanjem izdal nov zakonik, na svojem dvoru zbral učenjake in namenil sredstva za gradnjo ladij, organiziranje vojske in vzpostavitev sistema burgov. Alfredov sin Edvard je od Dancev osvojil vzhodni Midlands in Vzhodno Anglijo ter leta 918 po smrti svoje sestre Ethelfled postal vladar Mercije. Edvardov sin Ethelstan je leta 927 osvojil Northumbrijo in Anglija je prvič postala enotno kraljestvo. Knut Veliki, ki je leta 1016 osvojil Anglijo, je ustvaril bogato in močno grofijo Wessex, ki jo je Harold Godwinson leta 1066 združil s krono in Wessex je prenehal obstajati.

Zgodovina

Prazgodovinska Britanija

Od neolitika naprej je kredno nižavje v južni Angliji, ki bo postalo Wessex, prečkala Harrowska ali Stara cesta, ki ji je še vedno mogoče slediti od Maraziona v Cornwallu do obale Rokavskega preliva blizu Doverja in je bila verjetno povezana s starodavno trgovino s kositrom. V poznem neolitiku so bila na Salisburyjski ravnini dokončana ceremonialna najdišča Avebury in Stonehenge. Zadnja faza gradnje Stonehengea je bila povezana s tako imenovano wesseško kulturo iz srednje bronaste dobe (ok. 1600–1200 pr. n. št.). Na tem območju je tudi veliko zemeljskih nasipov in kamnitih spomenikov iz neolitika in zgodnje bronaste dobe, vključno z Dorsetskim zemeljskim nasipom, dolgim 10 km in širokim 100 m, ki je bil usmerjen proti zimskemu sončnemu zahodu. V tem dolgem obdobju so se prebivalci ukvarjali s kmetijstvom in lovom, arheoloških dokazov o človeških naseljih pa je malo. Do železne dobe so bretanska keltska plemena, kot so Durotrigi, Atrebati, Belgi in Dobuni, zasedla bodoči Wessex.

Rimska Britanija

Po rimski osvojitvi Britanije so od 1. stoletja n. št. v Wessexu nastale številne podeželske rimske vile s pripadajočimi kmetijami in pomembni mesti Dorchester in Winchester. Končnica -chester izhaja iz latinskega castra, vojaški tabor. Rimljani oziroma rimsko-britanski prebivalci so zgradili novo pomembno cesto, ki je povezovala Wessex z Londonom.

Sredi 4. stoletja so se v rimsko Britanijo vse pogosteje vdirali tujci, med njimi Pikti, Škoti, Atakoti in Franki, pa tudi Sasi. Leta 367 so ta plemena hkrati napadla Britanijo s severa, zahoda in vzhoda. Napadalci naj bi premagali ali kooptirali rimske sile v večjem delu severne in zahodne Britanije. Rimski general Teodozij je do konca leta 368 ponovno zavzel večino izgubljenih ozemelj. Leta 380–381 je Magn Maksim odbil nadaljnje napade tujcev. V tem času so se v Rimskem cesarstvu stopnjevali notranji konflikti. Med letoma 383 in 384 je Maksim v kontekstu strmoglavljenja cesarja Gracijana večino britanske vojske odpeljal v Galijo, kjer je postal avgust Zahoda in vladal Britaniji, Galiji, Španiji in Rimski Afriki. Po Maksimovi smrti leta 388 je rimska oblast v Britaniji ponovno oslabela. Konec 390. let je Stilihon poskušal ponovno vzpostaviti oblast s pohodom proti Piktom, vendar je njegov načrt propadel, ko je leta 401 premestil vojsko na celino, da bi se borila proti Gotom. Dva naslednja rimska vladarja Britanije sta bila umorjena. Leta 407 se je Konstantin III., rimski častnik v Britaniji, razglasil za avgusta Zahoda, odšel v Galijo in s seboj odpeljal rimske čete. Leta 410 so rimsko-britanski uradniki zaprosili cesarja Honorija za vojaško pomoč in dobili odgovor, da morajo za svojo obrambo poskrbeti sami. Po teh dogodkih je prišlo do upada britanskega gospodarstva. Raba rimskega denarja se je končala, uvoz blaga iz Rimskega cesarstva pa se je ustavil.

Anglosaška naselitev Britanije

John Speed (1611): Domišjijska upodobitev Kerdika v Saški heptarhiji

Teorije o naselitvi Sasov, Jutov in Anglov v Britaniji je zgodovinar Peter Hunter Blair (1956) združil v dve kategoriji: valižansko in angleško.

Valižansko izročilo

Valižansko izročilo predstavlja Gildas v delu De Excidio et Conquestu Britanniae (O uničenju in osvojitvi Britanije). Avtor na kratko navaja, da so keltski Briti po odhodu Rimljanov nekaj časa obstajati brez večjih motenj. Ko pa so se končno soočili s severnimi napadalci, je nek neimenovan vladar, ki ga Gildas imenuje "ponosni tiran", zaprosil za pomoč Sase v zameno za zemljo.

Med Briti in Sasi nekaj časa ni bilo konfliktov, po "sporu o oskrbi z živili" pa se je začela vojna Sasov proti Britom in močno prizadela dele države. Sčasoma je del Sasov zapustil Britanijo in Briti so nato premagali tiste, ki so ostali.

Sledilo je dolgo obdobje spopadov, v katerem nobena stran ni pridobila odločilne prednosti, dokler niso Briti premagali Sasov v bitki pri Mons Badonicus. Sledilo je obdobje miru, v katerem je živel Gildas, ko je napisal delo De Excidio et Conquestu Britanniae.

Angleško izročilo

En od angleških izročil o prihodu Sasov se nanaša na Hengesta in Horso. Ko je Beda pisal svojo Cerkveno zgodovino angleškega ljudstva, je prilagodil Gildasovo pripoved in dodal podrobnosti, kot so imena vpletenih. "Ponosnemu tiranu" je dal ime Vortigern, saškima poveljnikoma pa Hengest in Horsa.

Nadaljnje podrobnosti so bile dodane v zgodbi v Historia Brittonum, ki ga je delno napisal Nennius. Po Zgodovini sta se Hengest in Horsa borila proti napadalcem Britanije pod pogojem, da osvojita otok Thanet. Hengestova hči Rowena je kasneje prispela na ladji z okrepitvami in Vortigern se je z njo poročil.

V Kentu je zaradi spora med Hengestom in Vortigernovim sinom izbruhnila vojna. Po več izgubljenih bitkah so Sasi Brite končno premagali tako, da so jih zahrbtno napadli, ko sta se sprti strani sestali na pogajanjih. Nekaj dodatnih podrobnosti o legendi o Hengestu in Horsi najdemo v Anglosaški kroniki. Kronika beleži tudi kasnejše prihode Sasov, vključno s prihodom Kerdika, ustanovitelja Wessexa, leta 495.

Anglosaška kronika

Po Anglosaški kroniki sta se Kerdik Wesseški in njegov sin Kinrik leta 495 izkrcala v južnem Hampshireju. Zgodovinarji tega zapisa nimajo za zanesljivega zaradi podvajanja vnosov v kroniki in dokazov, da so to območje najprej naselili Juti. Kronika omenja Kinrika kot Kerdikovega sina, drug vir pa ga omenja kot sina Kerdikovega sina Kreode.

Kronika se nadaljuje z navedbo, da so se "Port in njegova dva sinova, Bjeda in Megla", leta 501 izkrcali v Portsmouthu in ubili visokega britskega plemiča. Leta 508 sta Kerdik in Kinrik ubila britskega kralja Natanleoda in pet tisoč njegovih mož. Natanleodova zgodovinska verodostojnost je sporna, Kerdik pa je ne glede na to leta 519 postal prvi kralj Wessexa.

Sasi so leta 519 napadli Cerdicesford (Charford), da bi lahko prečkali reko Avon in blokirali cesto, ki je povezovala Old Sarum in britsko trdnjavo Badbury Rings. Zdi se, da se je bitka končala neodločeno, širitev Wessexa pa se je odmaknila za približno trideset let, verjetno zaradi izgub med bitko in domnevnega mirovnega sporazuma z Briti.

Domneva se, da se je bitka pri Badonskem griču odvila približno v tem času. Gildas navaja, da so bili Sasi v bitki, v kateri je sodeloval tudi kralj Artur, popolnoma poraženi. Ta poraz v Aglosaški kroniki ni zabeležen. Tridesetletno obdobje miru je bilo začasno prekinjeno, ko so Sasi leta 530 v bitki pri Carisbrooku osvojili otok Wight.

Kinrik je postal vladar Wessexa po Kerdikovi smrti leta 534 in vladal šestindvajset let. Okoli leta 581 ga je nasledil sin Kevlin. Njegova vladavina naj bi bila bolj zanesljivo dokumentirana kot vladavini njegovih predhodnikov. Kevlin je osvojil žepe uporniških Britov v Chilternsu, kar mu jer odprlo pot proti jugozahodu.

Kevlin je eden od sedmih kraljev, ki so v Bedejevi Cerkveni zgodovini angleškega ljudstva imenovani kot nosilci oblasti v južni Angliji. Kronika je kasneje to trditev ponovila in Kevlina označila za bretwaldo ali "britanskega vladarja". Kevlina je odstavil morda njegov nečak Keol. Leto kasneje je umrl.

Šest let pozneje, okoli leta 594, je Keola nasledil brat Keolvulf, njega pa okoli leta 617 Kinegils Wesseški.

Pokristjanjevanje Wessexa

Keltska in anglosaška kraljestva okoli leta 600

Prvi dogodek v zahodnosaški zgodovini, ki ga je mogoče z razumno gotovostjo datirati, je Kinegilov krst, ki ga je opravil Birinus konec 630. let, morda leta 640. Birinus je bil nato imenovan za škofa Zahodnih Sasov s sedežem v Dorchesterju na Temzi. Kinegil je bil prvi zahodnosaši kralj, ki se je spreobrnil v krščanstvo, vendar tega ni spremljala takojšnja spreobrnitev vseh Zahodnih Sasov. Kinegilov naslednik Kenvealh, verjetno njegov sin, ki je prišel na prestol okoli leta 642, je bil ob svojem nastopu pogan. Nekaj let kasneje je bil tudi on krščen in Wessex se je trdno uveljavil kot krščansko kraljestvo. Kinegilov boter je bil kralj Osvald iz Northumbrije, njegova spreobrnitev pa je bila morda povezana z zavezništvom proti kralju Pendi iz Mercije, ki je pred tem napadel Wessex.

Napadi Mercije so zaznamovali začetek nenehnega pritiska na Wessex, ki je sčasoma izgubil ozemlje severno od Temze in (Bristolskega) Avona, kar je spodbudilo preusmeritev kraljestva proti jugu. Kenvealh se je poročil s Pendovo hčerko, ko jo je kasneje zavrnil, pa je Penda ponovno napadel državo in ga za nekaj časa, morda tri leta, pregnal v izgnanstvo. Datumi so nezanesljivi, vendar se je to zgodilo verjetno konec 640. ali v začetku 650. let. Izgnanstvo je preživel v Vzhodni Angliji in se tam spreobrnil v krščanstvo. Po vrnitvi se je Kenevealh soočil z nadaljnjimi napadi Pendovega naslednika Vulfhereja, vendar mu je uspelo razširiti zahodnosaško ozemlje v Somersetu na račun Britov. V Winchesterju je ustanovil drugo škofijo. Tista v Dorchesterju je bila kmalu opuščena, ko se je mercijska oblast prodirala proti jugu.

Po Kenvealhovi smrti leta 673 je prestol za eno leto zasedla njegova vdova Seaksburh. Nasledil jo je Eskvin, ki je bil očitno potomec Keavlinovega brata. Prenos oblasti je bil eden od številnih primerov, ko naj bi kraljevanje Wessexa prešlo na oddaljeno vejo kraljeve družine z neprekinjeno moško linijo Kerdikovih potomcev. Te trditve so lahko resnične ali pa odražajo lažno trditev o Kerdikovem potomstvu, ki naj bi legitimizirala novo dinastijo. Eskvinova vladavina je trajala le dve leti. Leta 676 je prestol s prihodom njegovega brata Kentvina Wesseškega prestol prešel nazaj na ožjo Kenvealhovo družino. Znano je, da se je Kentevin boril in zmagoval v bitkah proti Britom, vendar se podrobnosti niso ohranile.

Kentevina je nasledil domnevni daljni sorodnik Kedvala, ki je trdil, da izvira iz Keavlina. Kedvala je vladal le dve leti, a je dramatično povečal moč kraljestva, saj je osvojil kraljestva Sussex, Kent in otok Wight. Kent je skoraj takoj ponovno postal neodvisen, nekaj let kasneje pa mu je sledil Sussex. Njegova vladavina se je končala leta 688, ko je odstopil in se odpravil na romanje v Rim, kjer ga je krstil papež Sergij I. Kmalu zatem je umrl. Zdi se, da je bil v tem obdobju utrjen Bokerley Dyke, nekdanjo rimsko cesto pri Acling Dykeu pa so Briti blokirali, da bi preprečili napredovanje Zahodnih Sasov v Dorset. Dokazi kažejo, da so bili Dorset, severni Hampshire, vzhodni Devon in južni Wiltshire do začetka vladavine Ledvale Wesseškega leta 685 v veliki meri pod nadzorom Zahodnih Sasov, vendar podrobnosti o njihovih osvajanjih niso jasne.

Njegov naslednik je bil Ine, ki je prav tako trdil, da je Kerdikov potomec, vendar po dolgo ločeni rodovni liniji. Ine je bil najdlje vladajoči zahodnosaški kralj, ki je vladal kar 38 let. Izdal je najstarejši ohranjeni angleški zakonik, če se ne šteje zakonov kraljestva Kent, in ustanovil drugo zahodnosaško škofijo v Sherbornu, ki je pokrivala območje zahodno od gozda Selwood. Gozd je predstavljal pomembno mejo med vzhodnim in zahodnim Wessexom. Proti koncu življenja je tudi on odstopil in se odpravil na romanje v Rim. Prestol je nato prešel v roke niza kraljev, ki so trdili, da izvirajo iz Kerdika, vendar njihova domnevna rodoslovja in medsebojno sorodstvo niso znani.

V 8. stoletju je Wessex zasenčila Mercija, katere moč je bila takrat na vrhuncu, in zahodnosaški kralji so morda včasih priznali mercijsko nadoblast. Wesseški kralji so se izognili večjemu nadzoru, ki ga je Mercia izvajala nad manjšimi kraljestvi. V tem obdobju je Wessex postopno napredoval proti zahodu in premagal britsko kraljestvo Dumnonijo (Devon). Wessex je takrat prevzel oblast nad večjim delom Devona, vendar so Briti v Devonu ohranili določeno stopnjo neodvisnosti vsaj do 10. stoletja. Zaradi mercijske osvojitve severnega dela zgodnjih wesseških ozemelj v Gloucestershiru in Oxfordshiru sta Temza in Avon verjetno tvorili severno mejo Wessexa. Njegovo središče je še vedno ležalo v Hampshireu, Wiltshireu, Berkshireu, Dorsetu in Somersetu. Sistem grofij, ki je kasneje postal osnova lokalne uprave po vsej Angliji, in sčasoma tudi na Irskem, v Walesu in na Škotskem, izvira iz Wessexa in je bil vzpostavljen sredi 8. stoletja.

Hegemonija Wesseksa in vpadi Vikingov

Anglosaško-vikinški kovanci-uteži, ki so se uporabljali za trgovanje z plemenitimi kovinami in srebrom. Izdelani so bili iz svinca in tehtali 36 g

Leta 802 se je usoda Wessexa spremenila z Egbertovim prihodom na prestol. Novi kralj je izhajal iz kadetske veje vladajoče dinastije, ki je trdila, da izhaja od Inejevega brata Ingilda. Z njegovim prihodom na prestol se je prestol trdno utrdil v rokah ene same rodbine. Na začetku svoje vladavine je Egbert izvedel dva pohoda proti zahodnim Valižanom, najprej leta 813 in nato ponovno pri Gafulfordu leta 825. Med temi pohodi je podjarmil zahodne Brite, ki so preostali v Devonu, in tiste onkraj reke Tamar v sedanjem Cornwallu ponižal na status vazala. Leta 825 ali 826 je obrnil politično ravnotežje v Angliji, tako da je pri Ellendunu odločno premagal kralja Beornwulfa Mercijskega in od Mercije prevzel oblast nad Surreyjem, Sussexom, Kentom in Essexom. Vzhodna Anglija se je z njegovo pomočjo osvobodila mercijske oblasti. Leta 829 je osvojil Mercijo. Njenega kralja Viglafa je prisilil v izgnanstvo in si zagotovil priznanje northumbrijskega kralja. S tem je postal bretwalda oziroma visoki kralj Britanije. Njegov visoki položaj je bil kratkotrajen, saj se je Viglaf leta 830 vrnil in obnovil neodvisnost Mercije. Širitev Wessexa po jugovzhodni Angliji se je izkazala za trajno.

V poznih letih Egbertove vladavine so se začeli danski vikinški napadi na Wessex, ki so bili od leta 835 pogostejši. Leta 851 je v ustje Temze priplula ogromna danska vojska, ki naj bi jo prevažalo kar 350 ladij. Potem ko so Danci premagali mercijskega kralja Beorhtwulfa, so napadli Wessex, a jih je Egbertov sin in naslednik, kralj Ethelwulf, v izjemno krvavi bitki pri Akleji odločno premagal. Ta zmaga je danska osvajanja v Angliji odložila za petnajst let, napadi na Wessex pa so se kljub temu nadaljevali.

Leta 855–856 se je Ethelwulf odpravil na romanje v Rim, njegov najstarejši preživeli sin Ethelbald pa je izkoristil njegovo odsotnost in zasedel očetov prestol. Po vrnitvi se je Ethelwulf strinjal, da bo kraljestvo razdelil s sinom, da bi se izognil prelivanju krvi. Vladal je novim ozemljem na vzhodu, medtem ko je Ethelbald obdržal staro jedro kraljestva na zahodu. Ethelwulfa so nasledili štirje preživeli sinovi, ki so vladali drug za drugim: uporniški Ethelbald, nato Ethelbert, ki je pred tem podedoval vzhodna ozemlja od svojega očeta in je po Ethelbaldovi smrti ponovno združil kraljestvo, nato Ethelred in nazadnje Alfred Veliki. Slednji je prišel na prestol potem, ko sta prva dva brata umrla v vojnah z Danci brez potomcev, Ethelredova sinova pa sta bila ob očetovi smrti premlada za vladanje.

Zadnje angleško kraljestvo

Anglija v poznem 9. stoletju

Leta 865 je več danskih poveljnikov združilo svoje sile v veliko vojsko in se izkrcalo v Angliji. V naslednjih letih je tako imenovana 'velika poganska vojska' preplavila kraljestvi Northumbrija in Vzhodna Anglija. Leta 871 je iz Skandinavije priplula še 'velika poletna vojska', da bi okrepila 'veliko pogansko vojsko'. Združena vojska je napadla Wessex in čeprav sta Ethelred in Alfred dosegla nekaj zmag in uspela preprečiti osvojitev njunega kraljestva, so številni porazi in velike izgube mož prisilili Alfreda, da je plačal Dancem odkupnino za odhod. Danci so v naslednjih nekaj letih podjarmili Mercijo. Nekateri so se naselili v Northumbriji, ostali pa so se leta 876 vrnili v Wessex. Alfred se je na njihov prihod učinkovito odzval in z nekaj boji uspel leta 877 doseči njihov umik. Del danske vojske se je naselil v Merciji in v začetku leta 878 izvedel zimsko invazijo na Wessex, presenetil Alfreda in zavzeli velik del kraljestva. Alfred se je moral z majhno skupino privržencev zateči v močvirja Somersetskih ravnic, a je po nekaj mesecih uspel zbrati vojsko in v bitki pri Edingtonu premagal Dance. Poraz je prisilil Dance na njihov dokončni umik iz Wessexa in njihovo naselitev v Vzhodni Angliji. V 870. letih so se dogajali tudi občasni danski napadi na severno obalo Francije in Bretanje. Zabeležena danska zavezništva z Briti in Kornijci so morda povzročila zatrtje kornijske avtonomije po smrti kralja Donyartha zaradi utopitve leta 875, kot je zabeleženo v Annales Cambriae. Po teh dogodkih ni zabeležen noben 'kralj' Cornwalla, čeprav Asser v 890. letih omenja Cornwall kot kraljestvo, ločeno od Wessexa.

Leta 879 je vikinška flota, ki se je zbrala v estuariju Temze, prečila Rokavski preliv, da bi začela novo kampanjo na celini. Divja vikinška vojska je Alfreda spodbudila k zaščiti njegovega kraljestva. V naslednjih letih je dramatično reorganiziral vlado in obrambo Wessexa, zgradil vojne ladje, organiziral dve vojski, ki sta služili izmenično, in vzpostavil sistem utrjenih burhov po vsem kraljestvu. Sistem burhov je opisan v dokumentu iz 10. stoletja, znanem kot Burghal Hidage. V dokumentu so podrobno opisane lokacije in potrebe po vojaških posadkah triintridesetih utrdb. Sistem je zagotavljal, da nihče v Wessexu ni bil oddaljen več kot dolg dan jahanja od varnega kraja. V 890. Letih so te reforme pomagale z minimalnimi izgubami odbiti invazijo druge ogromne danske vojske, ki so ji pomagali Danci, naseljeni v Angliji.

Alfred je reformiral tudi pravosodje, izdal nov zakonik in se zavzemal za oživitev štipendiranja in izobraževanja. Na svojem dvoru je zbral učenjake iz vse Anglije in Evrope ter z njihovo pomočjo prevedel vrsto latinskih besedil v angleščino, pri čemer je večino dela opravil sam, in orkestriral sestavljanje Anglosaške kronike. Zaradi njegovih literarnih prizadevanj in politične prevlade Wessexa je zahodnosaško narečje tega obdobja postalo standardna pisna oblika stare angleščine za preostanek anglosaškega obdobja in še pozneje.

Wessex in ozemlja pod njegovo oblastjo leta 871	Wessex in ozemlja pod njegovo oblastjo leta 886	Wessex in ozemlja pod njegovo oblastjo leta 897

Danske osvojitve so uničile kraljestvi Northumbrija in Vzhodna Anglija ter prepolovile Mercijo. Danci so se naselili na severovzhodu, jugozahod pa je bil prepuščen angleškemu kralju Ceolwulfu, domnevno danski marioneti. Ko se je Ceolwulfova vladavina končala, ga ni nasledil kralj, temveč zgolj ealdorman Ethelred, ki je priznal Alfredovo nadoblast in se poročil z njegovo hčerko Ethelfledo. Dogajanja, ki so preobrazila status Mercije, niso znana, Alfred pa je ostal edini preostali angleški kralj.

Združitev Anglije; grofija Wessex

Združitev Anglije in poraz Danelaw v 10. stoletju

Po invazijah v 890. letih so Wessex in angleško Mercijo še naprej napadali danski naseljenci v Angliji in majhne danske plenilske vojske s celine. Ti napadalci so bili običajno poraženi, saj nadaljnjih večjih invazij s celine ni bilo. Ravnovesje moči se je vztrajno prevešalo v korist Angležev. Leta 911 je umrl mercijski grof Ethelred in oblast v Merciji je prevzela njegova vdova, Alfredova hči Ethelfled. Alfredov sin in naslednik Edvard Starejši je nato k Wessexu priključil London, Oxford in okolico, verjetno vključno z Middlesexom, Hertfordshirom, Buckinghamshirom in Oxfordshirom. Med letoma 913 in 918 so Anglosasi z nizom ofenziv premagala Dance v Merciji in Vzhodni Angliji, s čimer je vsa Anglija južno od Humberja padla pod Edvardovo oblast. Leta 918 je Ethelfled umrla in Edvard je prevzel neposredno oblast nad Mercijo, s čimer je ukinil preostanek njene neodvisnosti in zagotovil, da bo odslej obstajalo le eno angleško kraljestvo. Leta 927 je Edvardov naslednik Ethelstan osvojil Northumbrijo in s tem prvič spravil celotno Anglijo pod enega vladarja. Kraljevina Wessex se je tako preoblikovala v Kraljevino Anglijo.

Ethelstan se ni nikoli poročil. Po njegovi smrti leta 939 pa ga je nasledil polbrat Edmund I. Ker sta bila Edmundova sinova ob očetovi smrti leta 946 še majhna otroka, ga je nasledil polnopravni brat Eadred. Edmund I. in Eadred sta na začetku svojih vladavin izgubila oblast v Northumbrijii, potem pa sta jo ponovno pridobila. Northumbrijsko sprejetje zahodnosaške oblasti leta 954 je pomenilo dokončno združitev angleškega kraljestva. Ko je Eadred leta 955 umrl, ga je nasledil Edmundov starejši sin Eadvig Pošteni, čigar nesposobna vladavina je morda privedla do delitve Anglije med Wessex pod Eadvigom in Mercijo ter Northumbrijo pod njegovim mlajšim bratom Edgarjem Miroljubnim leta 957. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bila delitev načrtovana. Kraljestvo naj bi bilo razdeljeno, ko bo Edgar polnoleten, kar se je zgodilo leta 957. Eadvig je umrl leta 959 in Edgar je postal kralj celotne Anglije.

Leta 1016 je Anglijo osvojil danski kralj Knut Veliki. Po osvojitvi je nekdanja kraljestva Northumbrija, Mercija in Vzhodna Anglija razdelil na grofije, Wessex pa je sprva upravljal osebno. Po nekaj letih je za svojega angleškega privrženca Godwina ustanovil grofijo Wessex, ki je obsegala vso Anglijo južno od Temze. Godwinsoni, izjemno bogati posestniki te grofije so bili skoraj petdeset let najmočnejši možje v angleški politiki za kraljem. Po smrti Edvarda Spovednika leta 1066 Harold Godwinson postal kralj in s tem ponovno združil grofijo Wessex s krono. Pred normansko osvojitvijo Anglije ni bil imenovan noben nov wesseški grof. Ker so normanski kralji kmalu po prevzemu oblasti odpravili velike grofije poznega anglosaškega obdobja, je leto 1066 pomenilo izumrtje Wessexa kot politične enote.

Viri

• Hunter Blair, Peter; Keynes, Simon (2006). An introduction to Anglo-Saxon England (3. ed., repr izd.). Cambridge: Cambridge Univ. Press. ISBN 978-0-521-53777-3.
• Keynes, Simon (1998). »Alfred and the Mercians«. V Blackburn, Mark A.S.; Dumville, David N. (ur.). Kings, currency, and alliances: history and coinage of southern England in the ninth century. Woodbridge: Boydell & Brewer. str. 1–46. ISBN 978-0-8511-5598-2.
• Yorke, Barbara (1995). Wessex in the Early Middle Ages. A&C Black. ISBN 978-0-7185-1856-1.