Pojdi na vsebino

Sladkorna bolezen tipa 2

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sladkorna bolezen tipa 2
Sopomenkesladkorna bolezen v odrasli dobi;[1]
od inzulina neodvisna sladkorna bolezen[1]
Moder krog je univerzalni simbol sladkorne bolezni.[2]
Specialnostendokrinologija
Simptomipovečana žeja, pogosto uriniranje, nepojasnjeno hujšanje, povečana lakota[3]
Zapletihiperosmolarno hiperglikemično stanje, diabetična ketoacidoza, bolezen srca, možganska kap, diabetična retinopatija, odpoved ledvic, amputacija spodnjih udov[1][4][5]
Običajni začeteksrednja leta ali starost[6]
Trajanjedolgotrajno[6]
Vzrokidebelost, pomanjkanje telesne dejavnosti, dednost[1][6]
Diagnostični postopkipreiskava krvi[3]
Preventivaohranjanje normalne telesne mase, telesna dejavnost, zdrava prehrana
Zdravljenjeprehranske spremembe, telesna dejavnost, zdravila za sladkorno bolezen, kot sta metformin in inzulin, bariatrična operacija[1][7][8][9]
Prognoza10 let krajša pričakovana življenjska doba[10]
Pogostost392 milijonov (2015)[11]

Sladkorna bolezen tipa 2 (tudi od inzulina neodvisni diabetes ali starostni diabetes) je bolezen zaradi relativnega pomanjkanja inzulina, ki je posledica premajhne sekrecije glede na raven glikemije in zaradi neodzivnosti perifernih receptorjev na inzulin. Bolniki navadno ne potrebujejo zdravljenja z insulinom, pač pa nadzorovanje telesne mase, dieto in peroralna antidiabetična zdravila, npr. derivate sulfonilsečnine in redkeje bigvanide.[12] Sladkorna bolezen tipa 2 je v razvitem svetu v porastu. Dejavniki tveganja za razvoj bolezni so predvsem debelost, telesno neaktiven način življenja in starost.[13] O sladkorni bolezni govorimo, kadar krvne koncentracije glukoze na tešče presežejo vrednost 7 mmol/L oziroma 10 mmol/L eno do dve uri po obroku.[14]

Patogeneza

[uredi | uredi kodo]

Pri sladkorni bolezni tipa 2 je izločanje inzulina nezadostno glede na potrebe. Raven inzulina v krvi je običajno visoka, zlasti v začetni stopnji bolezni, vendar inzulin ne more zadostno znižati koncentracije krvnega sladkorja zaradi neobčutljivosti perifernih tkiv za inzulin in zaradi zvečanega nastajanja glukoze v jetrih. Kasneje upadeta tudi sinteza in izločanje inzulina, kar še poveča krvne vrednosti glukoze. Običajno se bolezen razvije v odrasli dobi; njena pojavnost se veča s starostjo.[15] Zaradi kronične hiperglikemije pride do motenj presnove ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin, kar povzroča trajne okvare malih žil, ledvic in oči, velikih žil v obliki ateroskleroze ter drugih tkiv ali organskih sistemov. Če ta osnovna presnovna motnja traja dlje, nastanejo številne težave aterosklerotičnega tipa. Prihaja do raznovrstnih zapletov na krvnih žílah, živcih in organih. Na krvne žile se nalagajo maščobne obloge, na katere se kasneje vežejo tudi kalcijeve soli. Tako postanejo žile ožje in neprožne in ne morejo več prehranjevati tkiv, ki zaradi tega začnejo počasi odmirati.[16]

Dejavniki tveganja

[uredi | uredi kodo]

Povišan krvni tlak (hipertenzija) je prisoten pri približno 60 % sladkornih bolnikov in verjetno igra pomembno vlogo v nastanku bolezni, vendar je pri nekaterih bolnikih najprej prisotna sladkorna bolezen in se nato pojavi še povišan krvni tlak, v nekaterih primerih pa je zaporedje pojava hipertenzije in sladkorne bolezni obratno – najprej nastopi povišanje krvnega tlaka, ki mu sledijo obočasne hiperglikemije in nato kronično stanje hiperglikemije, ki sovpada s sočasno zmanjšano odzivnostjo za inzulin. Pojavnost sladkorne bolezni je višja pri hipertenzivnih bolnikih kot pri ljudeh normalnimi vrednostmi krvnega tlaka. Pri zmanjšani odzivnosti za inzulin, ki je najpomembnejši napovedni dejavnik tveganja za kasnejši razvoj sladkorne bolezni, je dedni dejavnik izredno močan, vendar so v razvoj vpleteni tudi dejavniki iz okolja.[17]

Znaki in simptomi

[uredi | uredi kodo]

Značilni simptomi sladkorne bolezni so poliurija (pogosto uriniranje), polidipsija (obilno pitje), polifagija (povečan občutek lakote) in pridobivanje telesne mase.[18] Drugi simptomi, ki se še pogosto pojavljajo, so motnje zamegljen vid, srbež, periferna nevropatija, ponavljajoče se nožnične okužbe in utrujenost. Vendar pa mnogi bolniki v prvih letih bolezni nimajo simptomov in jim sladkorno bolezen tipa 2 odkrijejo med rutinskimi pregledi.[19]

Zdravljenje

[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje je usmerjeno v nadzor nad hiperglikemijo in s tem blaženje simptomov in preprečevanje zapletov. Cilji zdravljenja so vzdrževanje ravni glukoze v krvi v vrednostih med 80 in 120 mg/dL krvi (4,4 do 6,7 mmol/L) podnevi in 100 do 140 mg/dL (5,6 do 7,8 mmol/L)krvi ponoči.[15] Uveljavljeno zdravljenje se izvaja z dieto, telesno aktivnostjo in farmakološkimi učinkovinami, kot so inzulin, bigvanidi, derivati sulfonilsečnine in tiazolidindioni.[13] Bolnik običajno najprej prejme eno peroralno antidiabetično zdravilo, če pa to ni dovolj učinkovito, pa kombinacijo dveh ali več zdravil. Če pa tudi kombinacija peroralnih antidiabetikov ne daje zadovoljivih izidov, je potrebna aplikacija inzulina.[15]

Zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni imajo znatne stranske učinke, npr. hipoglikemijo, porast telesne mase in edem. Pri zdravljenju je po navadi potrebna kombinacija več različnih zdravil hkrati, zato je potreba po novih načinih zdravljenja velika. Kot uporabno se je že izkazalo zdravljenje z inkretini, predvsem z glukagonu podoben peptid 1 (GLP-1), saj le-ta stimulira izražanje inzulinskega gena, posredno poveča inzulinsko občutljivost, stimulira proliferacijo obstoječih in zorenje izvornih celic beta ter zavira njihovo apoptozo.[13]

Epidemiologija

[uredi | uredi kodo]
Razširjenost sladkorne bolezni v svetovnem merilu leta 2000 (na 1.000 prebivalcev). Svetovno povprečje znaša 28,2 ‰.
  ni podatka
  ≤ 7,5
  7,5–15
  15–22,5
  22,5–30
  30–37,5
  37,5–45
  45–52,5
  52,5–60
  60–67,5
  67,5–75
  75–82,5
  ≥ 82,5

Po ocenah je leta 2010 živelo na svetu 285 milijonov bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, kar znaša 90 % vseh primerov sladkorne bolezni.[10] To predstavlja okoli 6 % odrasle svetovne populacije.[20] Bolezen je pogosta tako v razvitih dražvah kot v državah v razvoju,[10] redka pa je v nerazvitem svetu.[19] V Evropi ima sladkorno bolezen tipa 2 10 do 15 milijonov ljudi in to število bo predvidoma do leta 2025 naraslo na 60 milijonov. Okrog 50 milijonov ljudi v Evropi ima eno od oblik motenj presnove, ki so povezane s kasnejšim nastankom sladkorne bolezni tipa 2.[17]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 5 »Diabetes«. World Health Organization. 14. november 2024. Pridobljeno 17. marca 2025.
  2. ↑ »Diabetes Blue Circle Symbol«. diabetesbluecircle.org. International Diabetes Federation. 17. marec 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2007.
  3. 1 2 »Diagnosis of Diabetes and Prediabetes«. niddk.nih.gov. National Institute of Diabetes and Digestive and Kidney Diseases. junij 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2016. Pridobljeno 10. februarja 2016.
  4. ↑ Pasquel FJ, Umpierrez GE (november 2014). »Hyperosmolar hyperglycemic state: a historic review of the clinical presentation, diagnosis, and treatment«. Diabetes Care. 37 (11): 3124–31. doi:10.2337/dc14-0984. PMC 4207202. PMID 25342831.
  5. ↑ Fasanmade OA, Odeniyi IA, Ogbera AO (junij 2008). »Diabetic ketoacidosis: diagnosis and management«. African Journal of Medicine and Medical Sciences. 37 (2): 99–105. PMID 18939392.
  6. 1 2 3 »Causes of Diabetes«. niddk.nih.gov. National Institute of Diabetes and Digestive and Kidney Diseases. junij 2014. Arhivirano iz spletišča dne 2. februarja 2016. Pridobljeno 10. februarja 2016.
  7. ↑ Maruthur NM, Tseng E, Hutfless S, Wilson LM, Suarez-Cuervo C, Berger Z, Chu Y, Iyoha E, Segal JB, Bolen S (junij 2016). »Diabetes Medications as Monotherapy or Metformin-Based Combination Therapy for Type 2 Diabetes: A Systematic Review and Meta-analysis«. Annals of Internal Medicine. 164 (11): 740–51. doi:10.7326/M15-2650. PMID 27088241. S2CID 32016657.
  8. ↑ Cetinkunar S, Erdem H, Aktimur R, Sozen S (junij 2015). »Effect of bariatric surgery on humoral control of metabolic derangements in obese patients with type 2 diabetes mellitus: How it works«. World Journal of Clinical Cases. 3 (6): 504–9. doi:10.12998/wjcc.v3.i6.504. PMC 4468896. PMID 26090370.
  9. ↑ Krentz AJ, Bailey CJ (februar 2005). »Oral antidiabetic agents: current role in type 2 diabetes mellitus«. Drugs. 65 (3): 385–411. doi:10.2165/00003495-200565030-00005. PMID 15669880. S2CID 29670619.
  10. 1 2 3 Williams textbook of endocrinology (12. izd.). Philadelphia: Elsevier/Saunders. 2011. str. 1371–1435. ISBN 978-1-4377-0324-5.
  11. ↑ Vos T, Allen C, Arora M, Barber RM, Bhutta ZA, Brown A, in sod. (GBD 2015 Disease and Injury Incidence and Prevalence Collaborators) (oktober 2016). »Global, regional, and national incidence, prevalence, and years lived with disability for 310 diseases and injuries, 1990–2015: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2015«. Lancet. 388 (10053): 1545–1602. doi:10.1016/S0140-6736(16)31678-6. PMC 5055577. PMID 27733282.
  12. ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=bolezen Arhivirano 2013-12-03 na Wayback Machine., Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 6. 10. 2013.
  13. 1 2 3 Deželak M., Bavec A. Peptidni agonisti receptorja za glukagonu podobni peptid-1 ter njihova uporaba pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 in debelosti. Farmacevtski vestnik 2013; 64: 211–217.
  14. ↑ Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 385–398.
  15. 1 2 3 Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 1274–1290.
  16. ↑ Bohnec, Milena, Tomažin-Šporar, Mateja (1996). Sladkorna bolezen in zdrava prehrana. Obzornik zdravstvene nege, letnik 30, številka 5/6, str. 197–203.
  17. 1 2 Drinovec, Jože, Jelić, Julija, Mrhar, Aleš (2006). Družbeno breme sladkorne bolezni tipa 2. Farmacevtski vestnik, letnik 57, številka 5, str. 316–324.
  18. ↑ Vijan, S (2. marec 2010). »Type 2 diabetes«. Annals of internal medicine. 152 (5): ITC31–15, quiz ITC316. doi:10.1059/0003-4819-152-5-201003020-01003. PMID 20194231.
  19. 1 2 Gardner, David G.; Shoback, Dolores, ur. (2011). Greenspan's basic & clinical endocrinology (9. izd.). New York: McGraw-Hill Medical. str. Chapter 17. ISBN 0-07-162243-8.
  20. ↑ Meetoo, D.; McGovern, P.; Safadi, R. (13.–27. september 2007). »An epidemiological overview of diabetes across the world«. British journal of nursing (Mark Allen Publishing). 16 (16): 1002–7. PMID 18026039.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sladkorna_bolezen_tipa_2&oldid=6760352«