Pojdi na vsebino

Enota 731

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Enota 731
Kompleks Enote 731
LokacijaPingfang, Harbin, Heilongjiang, Mandžuko (zdaj del Kitajske)
Koordinate45°36′31″N 126°37′55″E / 45.60861°N 126.63194°E / 45.60861; 126.63194
Datum1933–1945
Tip napada
Orožja
SmrtiOcenjenih 200.000[1] do 300.000[2]
  • 200.000 od biološkega bojevanja[1][3]
  • Več kot 3000 v internih eksperimentih (1940–1945, brez podružnic)[4]:20
  • Ubitih vsaj 10.000 zapornikov[5]
  • Ni dokumentiranih preživelih
Storilci

Enota 731 (japonsko 731部隊, Hepburn Nana-san-ichi Butai),[op. 1] uradno imenovana Mandžujski odred 731 in znana tudi kot Odred Kamo[4]:198 in Ishiijeva enota,[6] je bila tajna ustanova za raziskovanje biološkega in kemičnega bojevanja, ki jo je med letoma 1933 in 1945 upravljala Cesarska japonska vojska. Delovala je v okrožju Pingfang mesta Harbin v japonski marionetni državi Mandžuko (zdaj del Severovzhodne Kitajske) in je upravljala več podružnic po celinski Kitajski in Jugovzhodni Aziji pod okriljem »Oddelka za preprečevanje epidemij«. V drugi kitajsko-japonski vojni je enota vodila največji napad v zgodovini biološkega bojevanja, v katerem je zaradi namerne kontaminacije oskrbe z vodo, hrane in kmetijskih zemljišč v mestih in vaseh umrlo približno 200.000 ljudi.[1]

Ustanovo je vodil general Shirō Ishii in jo je močno podpirala japonska vojska. V eksperimentih na ljudeh je bilo v sami ustanovi ocenjeno ubitih 14.000 ljudi.[7] Aktivnosti so vključevale okužbe zapornikov s smrtonosnimi boleznimi, izvajanje vivisekcije, odvzem organov, preizkušanje hipobaričnih komor, amputacije udov in izpostavljanje žrtev kemičnim agensom in eksplozivom. Zaporniki, ki jih je osebje pogosto imenovalo »debla« (ali »maruta«), so bili predvsem kitajski civilisti, pa tudi Rusi, Korejci in drugi, vključno z otroki in nosečnicami. Ni znanih dokumentiranih preživelih.

Po vojni so dvanajst članom Enote 731 sodili v Sovjetski zvezi v habarovskih procesih zoper vojne zločine leta 1949 in jih obsodili na zaporne kazni. Številnim ključnim osebam, vključno z Ishiijem, pa so Združene države Amerike podelile imuniteto v zameno za raziskovalne podatke. Trumanova administracija je prikrila zločine enote in nekdanjemu osebju izplačevala pokojnine.[8][9] Pridobljene informacije niso imele pomembne vrednosti, saj je ameriški program biološkega orožja presegel zmogljivosti Enote 731.[10] Sovjetska zveza je v habarovskih procesih izrekla razmeroma mile kazni.[11][12]

28. avgusta 2002 je Okrožno sodišče v Tokiu potrdilo, da je Japonska na Kitajskem izvajala biološko bojevanje, in državo spoznalo za odgovorno za smrti, ki so bile povezane s tem, vendar je zavrnilo odškodnino, saj naj bi to urejale povojne pogodbe, kot je Sanfranciška pogodba. Aprila 2018 je Nacionalni arhiv Japonske objavil skoraj popoln seznam 3607 članov osebja, povezanih z Enoto 731. Japonska vlada ni nikoli uradno priznala biološkega bojevanja.[13][14]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Japonska beseda butai se različno prevaja z vojaškimi izrazi, kot so »enota«, »odred«, »polk« ali »družba«.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 Kristof, Nicholas D.B. (17. marec 1995). »Unmasking Horror – A Special Report: Japan Confronting Gruesome War Atrocity«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 14. julija 2019. Pridobljeno 14. julija 2019.
  2. ↑ Watts, Jonathan (28. avgust 2002). »Japan guilty of germ warfare against thousands of Chinese«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 6. avgusta 2019. Pridobljeno 14. julija 2019.
  3. ↑ Liu, Huaqiu, ur. (2000). 军备控制与裁军手冊 [Handbook on Arms Control and Disarmament] (v kitajščini). National Defense Industry Press. str. 368. ISBN 7-118-02282-9.
  4. 1 2 Materials on the Trial of Former Servicemen of the Japanese Army Charged With Manufacturing and Employing Bacteriological Weapons. Foreign Languages Publishing House. 1950.
  5. ↑ Harris, Sheldon (december 1992). »Japanese Biological Warfare Research on Humans: A Case Study of Microbiology and Ethics«. Annals of the New York Academy of Sciences. 666 (1): 30–31. Bibcode:1992NYASA.666...21H. doi:10.1111/j.1749-6632.1992.tb38021.x. PMID 1297279.
  6. ↑ »Human Experimentation at Unit 731«. Pacific Atrocities Education. Pridobljeno 28. maja 2024.
  7. ↑ Hill, Amelia (2. marec 2003). »The day the earth died«. The Observer.
  8. ↑ Hal Gold, Unit 731 Testimony, 2003, p. 109.
  9. ↑ Guillemin, Jeanne (2017). Hidden Atrocities: Japanese Germ Warfare and American Obstruction of Justice at the Tokyo Trial. Columbia University Press. ISBN 978-0-231-18352-9.
  10. ↑ Harris, Sheldon H. (1999). Factories of death: Japanese biological warfare 1932 - 45 and the American cover-up (Reprint izd.). London: Routledge. str. 222–223. ISBN 978-0-415-13206-0.
  11. ↑ Harris, Sheldon H. (1999). Factories of death: Japanese biological warfare 1932 - 45 and the American cover-up (Reprint izd.). London: Routledge. str. 229–230. ISBN 978-0-415-13206-0.
  12. ↑ Ken Alibek and S. Handelman. Biohazard: The Chilling True Story of the Largest Covert Biological Weapons Program in the World – Told from Inside by the Man Who Ran it. 1999. Delta (2000). str. 47. ISBN 0385334966.
  13. ↑ »Ruling recognizes Unit 731 used germ warfare in China«. The Japan Times. 28. avgust 2002. Pridobljeno 3. januarja 2023.
  14. ↑ »Japan guilty of germ warfare against thousands of Chinese«. The Guardian. 28. avgust 2002. Pridobljeno 3. januarja 2023.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Enota_731&oldid=6752048«