Pojdi na vsebino

Brezrepe dvoživke

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Brezrepe dvoživke
Časovni razpon: Zgodnja jura – recentno, 200–0 Ma
Navadna krastača (Bufo bufo)
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Amphibia (dvoživke)
Klad: Salientia
Red: Anura (brezrepe dvoživke)
Duméril, 1806 (kot Anoures)
Podskupine

Glej besedilo

Razširjenost brezrepih dvoživk (zelena barva)

Brezrepe dvoživke (znanstveno ime Anura; imenovane tudi brezrepi krkoni, kratko brezrepci ali žabe v širšem pomenu besede) so največja in najbolj znana skupina dvoživk. Anura izvira iz grščine in pomeni »brez repa« (an-, brez + oura, rep).

Pri mnogih vrstah so zadnje noge prilagojene za skakanje; so daljše in bolj mišičaste kot sprednje noge.

Zgradba telesa

[uredi | uredi kodo]

Brezrepe dvoživke imajo tako kot ostale dvoživke razmeroma preprosto zgradbo, ki je prilagojena življenju v vodi in na kopnem. Nimajo repa, razen v stadiju paglavca. Večina ima dolge zadnje noge, podaljšane gleženjske kosti, plavalne blazinice na prstih, brez krempljev, velike oči in kožo, ki je lahko gladka ali bradavičasta. Imajo kratko hrbtenico z največ 10 prostimi vretenci in zlepljenimi kostmi repa.[1] Velikost brezrepcev se giblje od 77 mm (Paedophryne amauensis iz Papuanske Nove Gvineje)[2] do približno 35 cm (Conraua goliath iz Srednje Afrike), s težo 33 kg.[3] Nekatere izumrle prazgodovinske vrste so bile večje.[4]

Samci so običajno manjši od samic.

Noge in stopala

[uredi | uredi kodo]

Mnogi brezrepci imajo med prsti plavalno kožico, stopnja njene razvitosti pa je odvisna od tega, koliko časa posamezna vrsta preživi v vodi.[5] Vrste, ki živijo skoraj izključno v vodi, imajo prste popolnoma povezane s kožico; popolnoma vodna vrsta je npr. mala krempljarka (Hymenochirus sp.). Nasprotno pa imajo drevesne žabe, kot je voščena rega (Litoria caerulea), kožico razvito le delno, običajno na četrtini ali polovici prstov.[6] Posebno izjemo predstavljajo leteče žabe iz družin Hylidae (rege) in Rhacophoridae (jadralke), pri katerih popolnoma razvita kožica ne služi plavanju, temveč jadranju med drevesi.

Koža

[uredi | uredi kodo]

Koža brezrepcev je zaščitna, sodeluje pri dihanju, lahko vpija vodo in pomaga uravnavati telesno temperaturo. Ima veliko žlez, predvsem na glavi in hrbtu, ki pogosto izločajo neprijetne in strupene snovi. Izloček je pogosto lepljiv, kar pomaga ohranjati kožo vlažno, ščiti pred glivicami in bakterijami ter žival naredi spolzko, da se lažje izogne plenilcem.[7]

Zobje in jezik

[uredi | uredi kodo]

Brezrepci imajo v zgornji čeljusti zobe, ki služijo le temu, da zadržijo plen, preden ga pogoltnejo. Ti zobje so zelo šibki, zato z njimi ne morejo žvečiti ali resno poškodovati plena. Namesto tega večino plena, kot so žuželke in drug majhen, gibljiv plen, ujamejo z dolgim, lepljivim in razcepljenim jezikom. Jezik je v mirovanju zvit v ustih, prost je na zadnjem delu, spredaj pa je pritrjen na spodnjo čeljust. Hitro ga z lahko izstreli iz ust in ga takoj povleče nazaj.[5] Dvoživke imajo na jeziku žleze slinavke, ki pri brezrepcih proizvajajo posebno dvostopenjsko viskoelastično tekočino. Ko je tekočina pod pritiskom (na primer ob stiku jezika s plenom), postane tekoča in prekrije telo plena. Ko pritisk popusti, se znova zgosti in postane elastična, kar omogoča močan oprijem plena.[8] Nekateri brezrepci nimajo jezika in si hrano potiskajo v usta s sprednjimi okončinami.[5] Afriška Pyxicephalus adspersus, ki se hrani tudi z večjimi živalmi, kot so miši in druge žabe, ima na sprednjem delu spodnje čeljusti stožčaste kostne izrastke, ki delujejo podobno kot zobje.[9] Pri požiranju hrane pomagajo tudi oči. Te se lahko umaknejo v vdolbine v lobanji in s pritiskom pomagajo potisniti hrano po žrelu navzdol.[5][10]

Življenjski prostor

[uredi | uredi kodo]

Brezrepci živijo na vseh celinah razen na Antarktiki, vendar jih ni na nekaterih otokih, še posebej tistih, ki so oddaljeni od celine.[11][12] Mnoge vrste živijo le na omejenih območjih zaradi sprememb podnebja ali neugodnega okolja, kot so morja, gorske verige, puščave, posekani gozdovi ali ceste.[13] Tropska območja imajo običajno več vrst brezrepcev kot zmerno tople regije, kot je Evropa.[14] Nekateri brezrepci živijo tudi v suhih območjih, na primer v puščavah, in imajo posebne prilagoditve za preživetje. Avstralski brezrepci iz rodu Cyclorana se zakopljejo pod zemljo, kjer si ustvarijo vodotesen ovoj in med sušnimi obdobji počivajo. Ko dežuje, pridejo na površje, poiščejo lužo in se razmnožujejo. Jajčeca in paglavci se v primerjavi z večino drugih brezrepcev razvijejo zelo hitro, zato se razmnoževanje lahko zaključi, preden luža izhlapi.[15] Nekatere vrste brezrepcev so prilagojene hladnemu okolju. Lesna žaba (Rana sylvatica), ki živi v arktičnem krogu, se pozimi zakoplje v zemljo. Čeprav večina njenega telesa med tem obdobjem zmrzne, visoka koncentracija glukoze v pomembnih organih prepreči poškodbe.[5]

Rast in razvoj

[uredi | uredi kodo]
Rast in razvoj Anura: Paglavec brez pljuč, b) z enim parom okončin, c) z dvema paroma okončin in še vedno z repom, d) mlada žaba z izginjajočim repom, e) žaba brez repa

Ličinke brezrepcev, znane kot paglavci, se hranijo z algami in drugimi rastlinami ter imajo značilno kroglasto telo z dolgim zavitim črevesjem za prebavo rastlinske hrane. Odrasle živali so brez repa, ki se pri ličinki (drugače kot pri drugih dvoživkah) med preobrazbo razgradi.

Taksonomija

[uredi | uredi kodo]
Nižinski urh (Bombina bombina)
Parjenje
Za podrobne podatke o tej temi glej Seznam družin žab.

Približno 87% vrst dvoživk je spada v red Anura.[9] Ta red vključuje več kot 7.700 vrst[16] v 59 družinah, pri čemer so Hylidae (rege, 1062 vrst), Strabomantidae (807 vrst), Microhylidae (ozkoustke, 758 vrst) in Bufonidae (krastače, 657 vrst) družine z največ vrstami.[17]

Brezrepe dvoživke v splošnem delimo v tri podredove: Archaeobatrachia, kamor spadajo štiri družine primitivnih brezrepcev; Mesobatrachia, ki vključuje pet družin brezrepcev na vmesni evolucijski stopnji; in Neobatrachia, daleč največja skupina, kamor spada preostalih 24 družin »sodobnih« brezrepcev, tudi večina najpogostejših vrst. Neobatrachia se dalje delijo v Hyloidea in Ranoidea.[18] Ta klasifikacija temelji na morfoloških značilnostih, kot npr. število vretenc, struktura medeničnega obroča in morfologija paglavcev. Čeprav je taka klasifikacija splošno uveljavljena, pa so razmerja med družinami še vedno nejasna. Pri nadaljnjem raziskovanju evolucijske povezanosti med družinami si veliko obetajo od molekularne genetike.[19]

Nekatere vrste brezrepcev se lahko križajo. Tako je zelena žaba (Pelophylax esculentus) hibrid pisane žabe (R. lessonae) in debeloglavke (R. ridibundus). Podobno se lahko križata nižinski (Bombina bombina) in hribski urh (Bombina variegata), vendar so njuni potomci manj plodni, zato se oblikuje hibridna cona.[20]

Filogenija

[uredi | uredi kodo]

Kladogram spodaj prikazuje sorodstva med različnimi družinami brezrepcev v kladu Anura. Ta diagram v obliki drevesa prikazuje, kako je vsaka družina brezrepcev povezana z drugimi družinami, pri čemer vsako vozlišče predstavlja točko skupnega prednika. Temelji na delih Frost et al. (2006),[21] Heinicke et al. (2009)[22] ter Pyron in Wiens (2011).[23]

Anura
Bombianura
Costata
Pipanura
Xenoanura
Acosmanura
Anomocoela
Neobatrachia

Heleophrynidae

Phthanobatrachia
Notogaeanura
Ranoidea

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Flam, F. (1995). »Finding earliest true frog will help paleontologists understand how frog evolved its jumping ability«. Knight Ridder/Tribune News Service. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. maja 2013. Pridobljeno 10. junija 2012.
  2. ↑ »Tiny frog claimed as world's smallest vertebrate«. The Guardian. 12. januar 2012. Pridobljeno 28. septembra 2012.
  3. ↑ Colgan, P.V (1982). The Guinness Book of Animal Facts and Feats (3 izd.). Guinness Superlatives. str. 118–119. ISBN 978-0-85112-235-9.
  4. ↑ Otero, R.A.; P. Jimenez-Huidobro; S. Soto-Acuña; R.E.Yury-Yáñez (2014). »Evidence of a giant helmeted frog (Australobatrachia, Calyptocephalellidae) from Eocene levels of the Magallanes Basin, southernmost Chile«. Journal of South American Earth Sciences. 55: 133–140. Bibcode:2014JSAES..55..133O. doi:10.1016/j.jsames.2014.06.010.
  5. 1 2 3 4 5 Tesler, P. (1999). »The amazing adaptable frog«. Exploratorium:: The museum of science, art and human perception. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. aprila 2012. Pridobljeno 4. junija 2012.
  6. ↑ Vincent, L. (2001). »Litoria caerulea« (PDF). James Cook University. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. aprila 2004. Pridobljeno 3. avgusta 2012.
  7. ↑ Stebbins, Robert C.; Cohen, Nathan W. (1995). A Natural History of Amphibians. Princeton University Press. str. 10–14. ISBN 978-0-691-03281-8.
  8. ↑ »The Secret to the Stickiness of Frog Spit | STAO«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2026. Pridobljeno 27. januarja 2026.
  9. 1 2 Pough, F. H.; Andrews, R. M.; Cadle, J. E.; Crump, M. L.; Savitsky, A. H.; Wells, K. D. (2003). Herpetology (third izd.). Benjamin Cummings. ISBN 978-0-13-100849-6.
  10. ↑ Levine, R. P.; Monroy, J. A.; Brainerd, E. L. (15. marec 2004). »Contribution of eye retraction to swallowing performance in the northern leopard frog, Rana pipiens«. Journal of Experimental Biology. 207 (Pt 8): 1361–1368. Bibcode:2004JExpB.207.1361L. doi:10.1242/jeb.00885. PMID 15010487.
  11. ↑ »Freaky Frogs«. National Geographic Explorer. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2004. Pridobljeno 13. julija 2012.
  12. ↑ Ferrell, Vance (4. marec 2012). »Geographical Distribution«. Evolution Encyclopedia. Vol. 3. Evolution Facts. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. maja 2012. Pridobljeno 13. julija 2012.
  13. ↑ Ryan, Paddy (25. september 2011). »Story: Frogs«. The Encyclopedia of New Zealand. Pridobljeno 20. avgusta 2012.
  14. ↑ Dahl, Chris; Novotny, Vojtech; Moravec, Jiri; Richards, Stephen J. (2009). »Beta diversity of frogs in the forests of New Guinea, Amazonia and Europe: contrasting tropical and temperate communities«. Journal of Biogeography. 36 (5): 896–904. Bibcode:2009JBiog..36..896D. doi:10.1111/j.1365-2699.2008.02042.x. S2CID 13067241.
  15. ↑ »Cyclorana platycephala«. Frogs Australia Network. 23. februar 2005. Pridobljeno 20. julija 2012.
  16. ↑ Frost, Darrel R. (2021) [1998]. »Anura«. Amphibian Species of the World. American Museum of Natural History. Pridobljeno 29. novembra 2022.
  17. ↑ Frost, Darrel R. (2023). »Anura Fischer von Waldheim, 1813«. Amphibian Species of the World: an Online Reference. Version 6.2. American Museum of Natural History. Pridobljeno 12. novembra 2024.
  18. ↑ Ford, L.S.; D.C., Cannatella (1993). »The major clades of frogs«. Herpetological Monographs. Vol. 7. str. 94–117.
  19. ↑ Faivovich, J.; C.F.B., Haddad; P.C.A., Garcia; D.R., Frost; J.A., Campbell; W.C., Wheeler. »Systematic review of the frog family Hylidae, with special reference to Hylinae: Phylogenetic analysis and taxonomic revision«. Bulletin of the American Museum of Natural History. Vol. 294. str. 1–240.
  20. ↑ Köhler, Sonja (2003). »Mechanisms for partial reproductive isolation in a Bombina hybrid zone in Romania« (PDF). Dissertation for thesis. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 5. junija 2012.
  21. ↑ Frost, D. R.; Grant, T.; Faivovich, J. N.; Bain, R. H.; Haas, A.; Haddad, C. L. F. B.; De Sá, R. O.; Channing, A.; Wilkinson, M.; Donnellan, S. C.; Raxworthy, C. J.; Campbell, J. A.; Blotto, B. L.; Moler, P.; Drewes, R. C.; Nussbaum, R. A.; Lynch, J. D.; Green, D. M.; Wheeler, W. C. (2006). »The Amphibian Tree of Life«. Bulletin of the American Museum of Natural History. 297: 1–291. doi:10.1206/0003-0090(2006)297[0001:TATOL]2.0.CO;2. hdl:2246/5781. S2CID 86140137.
  22. ↑ Heinicke M. P.; Duellman, W. E.; Trueb, L.; Means, D. B.; MacCulloch, R. D.; Hedges, S. B. (2009). »A new frog family (Anura: Terrarana) from South America and an expanded direct-developing clade revealed by molecular phylogeny« (PDF). Zootaxa. 2211: 1–35. Bibcode:2009Zoot.22111.1.1H. doi:10.11646/zootaxa.2211.1.1.
  23. ↑ R. Alexander Pyron; John J. Wiens (2011). »A large-scale phylogeny of Amphibia including over 2800 species, and a revised classification of extant frogs, salamanders, and caecilians«. Molecular Phylogenetics and Evolution. 61 (2): 543–583. Bibcode:2011MolPE..61..543A. doi:10.1016/j.ympev.2011.06.012. PMID 21723399.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Brezrepe_dvoživke&oldid=6734565«